nedelja, 23. november 2014

Otroci na oder!

Dobrih štirinajst dni nazaj sem se udeležila seminarju »Odrska umetnost za ranljive skupine«. Čudovit dvodnevni seminar, na katerem sem spoznala in doživela veliko novega.

Zakaj vam šele sedaj omenjam ta seminar je pa predvsem naključje oz. niti ne. Pred nami je namreč čas, priprav na razne božično-novoletne predstave in nastope. Tako v vrtcih kot v šolah se že zbira material, išče se ideje in javljajo se režiserji, vodje, nastopajoči …



In kaj se išče? Išče se stare že stokrat zapete skladbe, stare že poznane igre, pesmi in besedila. Vse že slišano, vse že poznano – varno! – in za nobenega ne preveč naporno. Učenci se bodo stvari naučili na pamet, svoje bodo verjetno dokaj solidno opravili, starši bodo ponosni, učiteljice se bodo oddahnile in ravnatelj bo vzneseno vsem voščil prelepe praznike.

In kdo se bo kaj iz česa naučil? Učenci?

Učenci se bodo navadili pesmico na pamet zrecitirat pred nekaj sto gledalci. Ne bodo točno vedeli kaj so govorili, še manj pa kakšen je bil namen.
Stvar bi dobila drugo vrednost, če bi učencem dali možnosti in čas, da svoje ideje, svoja mnenja, svoja čustva dajo na plan. Da bi jih odprli vrata domišljije, jim ponudili roko da prikažejo svoj svet in jim dali možnost, da nas oni česa naučijo.

Zakaj bi recitirali že znane pesmi o zimi in praznikih, če imamo v razredu najmanj 25 pesnikov, ki lahko napišejo čudovite pesmi o tem kako oni vidijo zimo, praznike …

V razredu imamo plesalce, igralce, umetnike … ki samo čakajo da jim damo možnost, da pokažejo svoje talente.

(Kam to pelje? Zakaj vse to?)

Na seminarju, katerega glaven naslov je bil »Ustvarjalni procesi v sistemu vzgoje in izobraževanja ter socialnem varstvu«, so poudarili ravno te – ustvarjalne procese in domišljijo v interakciji z odrom.

Spoznali smo "pripravo" skupine, njeno povezovanje in ustvarjanje skupnosti, ki kasneje sestavi samo odrsko uprizoritev.
Kasneje pa smo dramatizacijo povezali z reševanjem konfliktov in spopadanjem z našimi problemi.

Sama sem odkrila, da igre tipa »igra vlog«, lahko preidejo v pravo dramsko igro. Dramska igra, ki na realen način prikaže naše življenje, ni samo igra, je učenje. Dramatizacija je lahko učinkovit način učenja o nas, o družbi, o drugih.

Zakaj bi potem v šoli dramatizirali samo namišljene zgodbe, pravljice, … Zakaj ne vključit socialnega učenja? Učenja reševanja konfliktov? 




Učence bi tako opremili z orodji, ki bi jih v življenju nujno potrebujejo. In če bi na oder postavili dramsko igro o nesprejemanju tujcev, drugačnosti, izključevanju (katerega vedenje se največkrat učenci naučijo doma) bi se iz tega veliko naučili tudi naši gledalci (starši).

Zakaj torej še vedno igramo Rdečo kapico? A ne bi raje igrali igre o mali Erzi, katera je doma vsak večer pretepena in v šoli osamljena? Srečen konec imata na koncu vendar obe.

Če koga srbijo prsti. Pa bi imel idejo o krožku. Spodaj nekaj povezav. Mogoče pa pride komu prav. 


(Čudovita stran s socialnimi igrami, ki nas vodijo od oblikovanja skupine do same dramske igre.)

(Zbirka dramaskih iger, za vse starosti, za vse dramske zasedbe (šolske, obšolske ...), na razične teme-zgodbe ...)

(Kako naj sam napišem dramsko igro?)


Vaša

Ni komentarjev:

Objavite komentar