Šola = varstvo?

Poletne počitnice. Za veliko učiteljev predstavljajo le te čas iskanja nove zaposlitve in upanje, da bodo 1. septembra tudi sami prestopili prag šole in ne prag Sočne uprave.

Moja prva in zadnja zaposlitev (od katere bo že kmalu leto) je bila kot učiteljica podaljšanega bivanje. Vznemirjenje, veselje, sreča … Počela bom tisto, kar sem si od vedno želela in kar sem študirala in se toliko trudila.

Bilo je naporno, vendar vredno vsake žrtve in neprespane ure.

Kot večkrat poudarim v vseh pogovorih, ki jih imam z znanci ali pa v prošnjah, ki jih že skoraj leto dni posredujem po vseh slovenskih šolah, zame je podaljšano bivanje pomemben del šolskega dela in poučevanja otrok.

Na žalost, pa se njegov smisel iz dneva v dan manjša. Kje tiči krivi zajec vemo vsi. Ne krivim ravnateljev, učiteljev predmetne stopnje in drugih, ki zasedajo mesta učiteljev in učiteljic razrednega pouka. Krive so ure, število otrok … denar. Pripovedi ne bom nadaljevala po tej poti, bom raje zavila drugam.

Zakaj podaljšano bivanje zame ni zgolj varstvo.

Šola je za učence služba. Začnejo jo ob v večini ob 8.00 in končajo tja enkrat do 15.00 oz. 16.00. Zjutraj pridno delajo, se učijo, ustvarjajo … Ob 12.00 čas kosila in kratkega počitka. Potem pa interesne dejavnosti, prosti čas in pisanja domače naloge. Po odhodu domov pa se dan še ne zaključi. Čakajo jih druge interesne dejavnosti, domača naloga, ki se ni končala v šoli in učenje (kdo bo pa kaj znal za preverjanja in ocenjevanja znanja).

Če na grobo pogledamo življenje današnjih otrok, je to zelo (preveč) podobno življenju njihovih staršev.

Moje mnenje je namreč, da se veliko premalo izkorišča potencial, ki ga ima čas podaljšanega bivanja. V času podaljšanega bivanja, bi lahko otroci (s pomočjo usposobljenega kadra) ne samo dokončali naloge in delo iz časa dopoldanskega pouka, ampak se tudi učili in pripravili na obveznosti, ki jih čakajo v naslednjih dneh.

Učence, bi učitelji vodili, jim pomagali, svetovali in ne nazadnje učili. Podaljšano bivanje ne bi bilo zgolj varstvo in čakanje na odhod domov, ampak kakovosten podaljšek dopoldanskega pouka.

Na ta način, bi otrok ob odhodu domov, bil lahko otrok. Šolo bi lahko pustil v šoli. Osredotočil bi se lahko na hobije in čas z družino.

Ideja je seveda utopična. Veliko če in kako se pojavlja. Vendar zase vem, ko bom znova prestopila prag šole (kot učiteljica dopoldan ali popoldan), bom dala vse od sebe, cel dan. Zame šola ni varstvo in nikoli ne bo.

Vaša