V PB tudi pojemo

Nekaj časa nazaj sem opisovala kaj vse počnemo v PB. Pozabila pa sem, na zame osebno, pomemben sklop.

V času podaljšanega bivanja namreč tudi POJEMO.

Glasba je pomemben del mojega življenja. Ko sem bila majhna sem obiskovala glasbeno šolo (igram kitaro) in sem pela v raznih otroških in mladinskih zborih. Sedaj moje zanimanje ni nič manjše. Poleg kitare poprimem tudi za klavir, flavto … Še vedno pojem v zborih, enega celo vodim.

In glede na vse to? Kako ne vključit in približat glasbe učencem v času PB.

Ko ni več naloge in je zunaj grdo vreme …. se posedemo v krog … poprimemo za instrumenti in pojemo, igramo … se zabavamo.

Pesmice so obarvane predvsem glede na letni čas oz. se navezujejo na tematski sklop tistega meseca (jesen, prazniki, pust, pomlad …).

V času PB smo vadili in se pripravljali na različne nastope ali pa smo enostavno si krajšali čas s petjem.

Vaša

Otroci na oder!

Dobrih štirinajst dni nazaj sem se udeležila seminarju »Odrska umetnost za ranljive skupine«. Čudovit dvodnevni seminar, na katerem sem spoznala in doživela veliko novega.

Zakaj vam šele sedaj omenjam ta seminar je pa predvsem naključje oz. niti ne. Pred nami je namreč čas, priprav na razne božično-novoletne predstave in nastope. Tako v vrtcih kot v šolah se že zbira material, išče se ideje in javljajo se režiserji, vodje, nastopajoči …

In kaj se išče? Išče se stare že stokrat zapete skladbe, stare že poznane igre, pesmi in besedila. Vse že slišano, vse že poznano – varno! – in za nobenega ne preveč naporno. Učenci se bodo stvari naučili na pamet, svoje bodo verjetno dokaj solidno opravili, starši bodo ponosni, učiteljice se bodo oddahnile in ravnatelj bo vzneseno vsem voščil prelepe praznike.

In kdo se bo kaj iz česa naučil? Učenci?

Učenci se bodo navadili pesmico na pamet zrecitirat pred nekaj sto gledalci. Ne bodo točno vedeli kaj so govorili, še manj pa kakšen je bil namen.

Stvar bi dobila drugo vrednost, če bi učencem dali možnosti in čas, da svoje ideje, svoja mnenja, svoja čustva dajo na plan. Da bi jih odprli vrata domišljije, jim ponudili roko da prikažejo svoj svet in jim dali možnost, da nas oni česa naučijo.

Zakaj bi recitirali že znane pesmi o zimi in praznikih, če imamo v razredu najmanj 25 pesnikov, ki lahko napišejo čudovite pesmi o tem kako oni vidijo zimo, praznike …

V razredu imamo plesalce, igralce, umetnike … ki samo čakajo da jim damo možnost, da pokažejo svoje talente.

(Kam to pelje? Zakaj vse to?)

Na seminarju, katerega glaven naslov je bil »Ustvarjalni procesi v sistemu vzgoje in izobraževanja ter socialnem varstvu«, so poudarili ravno te – ustvarjalne procese in domišljijo v interakciji z odrom.

Spoznali smo "pripravo" skupine, njeno povezovanje in ustvarjanje skupnosti, ki kasneje sestavi samo odrsko uprizoritev.

Kasneje pa smo dramatizacijo povezali z reševanjem konfliktov in spopadanjem z našimi problemi.

Sama sem odkrila, da igre tipa »igra vlog«, lahko preidejo v pravo dramsko igro. Dramska igra, ki na realen način prikaže naše življenje, ni samo igra, je učenje. Dramatizacija je lahko učinkovit način učenja o nas, o družbi, o drugih.

Zakaj bi potem v šoli dramatizirali samo namišljene zgodbe, pravljice, … Zakaj ne vključit socialnega učenja? Učenja reševanja konfliktov? 

Učence bi tako opremili z orodji, ki bi jih v življenju nujno potrebujejo. In če bi na oder postavili dramsko igro o nesprejemanju tujcev, drugačnosti, izključevanju (katerega vedenje se največkrat učenci naučijo doma) bi se iz tega veliko naučili tudi naši gledalci (starši).

Zakaj torej še vedno igramo Rdečo kapico? A ne bi raje igrali igre o mali Erzi, katera je doma vsak večer pretepena in v šoli osamljena? Srečen konec imata na koncu vendar obe.

Če koga srbijo prsti. Pa bi imel idejo o krožku. Spodaj nekaj povezav. Mogoče pa pride komu prav. 

"Drama games for kids"

(Čudovita stran s socialnimi igrami, ki nas vodijo od oblikovanja skupine do same dramske igre.)

"Pioneer drama service"

(Zbirka dramaskih iger, za vse starosti, za vse dramske zasedbe (šolske, obšolske ...), na razične teme-zgodbe ...)

"Creative writing now"

(Kako naj sam napišem dramsko igro?)

Vaša

V PB tudi plešemo

V PB je vse lepo in prav dokler je sonce. No, tudi ko pride dež ni večjih težav, če se le ima prostor in zaposlitev za učence. Na žalost na prejšnji šoli nismo imeli ravno veliko prostora in ko je prišel dež smo največkrat ostali v razredu. A kaj potem? Na srečo so tu igrice, igrače, škatla z vrečkami zaposljivkami, pobarvanke, barvice, flomastri, papir … 

Osebno si veliko pomagam z računalnikom. Računalnik in vsi njegovi dodatki nudijo učiteljem veliko pomoči. Predvsem v situacijah ko pride do kakšne zagate, nenačrtovanega stiskanja v eni sami učilnici in podobno.

Prvi način s katerim sem zdravila dolgočasje je igrica »Just dance«. Mogoče jo kdo že pozna. Gre za igrico, ki se jo načeloma igra z igralnimi konzolami na televiziji. V prodaji so različne verzije, različnih znamk. Mi nismo imeli nič od tega. Le računalnik, interaktivno tablo in projektor (dovolj je projektor in bela tabla) ter mogoče malo boljše zvočnike.

KLIK KLIK

Zgornja povezava vas je ponesla do mojega seznama predvajanja skladb na strani youtube. Sestavila sem seznam primernejših skladb za otroke (ni namreč vse zlato kar se sveti). Učencem se pripravila prostor, prižgala glasbo in video oni pa so sami začeli sodelovati. Navdušenje, smeh, ples, glasba … Nekaj sramu in strahu je bilo, vendar sta se kmalu razblinila in vsi so veselo plesali.

Naj dodam, da je bila glasba ves čas del mojega PB. Času v razredu (med prostim delom in tudi med pisanjem naloge) sem večkrat dodala glasbo za ozadje. Primerno seveda glede na dejavnost, ki se je v razredu odvijala.

Zakaj ples in glasba v razredu, bi lahko na dolgo in široko razlagali. 

Osebno mi je največji razlog to, da učenci izgubijo sram oz. strah. Strah, da »ne znajo« plesat, da »ne znajo pet«, da »niso dovolj dobri«… Nismo vsi talent za vse, a to še ne pomeni, da nečesa ne smemo počet. Poj, pleši, skači, riši, piši … če srce to želi … zakaj ne? To da otrok sliši »Ne poj, ti ne znaš!«, je nekaj tako žalostnega. Mogoče ne bo svetovno znan pevec, a če mu srce poje, zakaj ne bi smel peti?

In zato smo mi plesali … Eni bolje, drugi slabše … A vsi smo se imeli zelo lepo.

Vaša rožnata učiteljica Martina.