Dobrih
štirinajst dni nazaj sem se udeležila seminarju »Odrska umetnost za ranljive
skupine«. Čudovit dvodnevni seminar, na katerem sem spoznala in doživela veliko
novega.
Zakaj vam
šele sedaj omenjam ta seminar je pa predvsem naključje oz. niti ne. Pred nami
je namreč čas, priprav na razne božično-novoletne predstave in nastope. Tako v
vrtcih kot v šolah se že zbira material, išče se ideje in javljajo se režiserji,
vodje, nastopajoči …
In kaj se
išče? Išče se stare že stokrat zapete skladbe, stare že poznane igre, pesmi in
besedila. Vse že slišano, vse že poznano – varno! – in za nobenega ne preveč
naporno. Učenci se bodo stvari naučili na pamet, svoje bodo verjetno dokaj
solidno opravili, starši bodo ponosni, učiteljice se bodo oddahnile in
ravnatelj bo vzneseno vsem voščil prelepe praznike.
In kdo se bo
kaj iz česa naučil? Učenci?
Učenci se
bodo navadili pesmico na pamet zrecitirat pred nekaj sto gledalci. Ne bodo
točno vedeli kaj so govorili, še manj pa kakšen je bil namen.
Stvar bi
dobila drugo vrednost, če bi učencem dali možnosti in čas, da svoje ideje,
svoja mnenja, svoja čustva dajo na plan. Da bi jih odprli vrata domišljije, jim
ponudili roko da prikažejo svoj svet in jim dali možnost, da nas oni česa
naučijo.
Zakaj bi
recitirali že znane pesmi o zimi in praznikih, če imamo v razredu najmanj 25
pesnikov, ki lahko napišejo čudovite pesmi o tem kako oni vidijo zimo, praznike
…
V razredu
imamo plesalce, igralce, umetnike … ki samo čakajo da jim damo možnost, da
pokažejo svoje talente.
(Kam to
pelje? Zakaj vse to?)
Na
seminarju, katerega glaven naslov je bil »Ustvarjalni procesi v sistemu vzgoje
in izobraževanja ter socialnem varstvu«, so poudarili ravno te – ustvarjalne procese
in domišljijo v interakciji z odrom.
Spoznali smo "pripravo" skupine, njeno povezovanje in ustvarjanje skupnosti, ki kasneje
sestavi samo odrsko uprizoritev.
Kasneje pa
smo dramatizacijo povezali z reševanjem konfliktov in spopadanjem z našimi problemi.
Sama sem odkrila,
da igre tipa »igra vlog«, lahko preidejo v pravo dramsko igro. Dramska igra, ki
na realen način prikaže naše življenje, ni samo igra, je učenje. Dramatizacija
je lahko učinkovit način učenja o nas, o družbi, o drugih.
Zakaj bi
potem v šoli dramatizirali samo namišljene zgodbe, pravljice, … Zakaj ne
vključit socialnega učenja? Učenja reševanja konfliktov?
Učence bi tako opremili
z orodji, ki bi jih v življenju nujno potrebujejo. In če bi na oder postavili
dramsko igro o nesprejemanju tujcev, drugačnosti, izključevanju (katerega
vedenje se največkrat učenci naučijo doma) bi se iz tega veliko naučili tudi
naši gledalci (starši).
Zakaj torej
še vedno igramo Rdečo kapico? A ne bi raje igrali igre o mali Erzi, katera je
doma vsak večer pretepena in v šoli osamljena? Srečen konec imata na koncu
vendar obe.
Če koga
srbijo prsti. Pa bi imel idejo o krožku. Spodaj nekaj povezav. Mogoče pa pride
komu prav.
(Čudovita stran s socialnimi igrami, ki nas vodijo od oblikovanja skupine do same dramske igre.)
(Zbirka dramaskih iger, za vse starosti, za vse dramske zasedbe (šolske, obšolske ...), na razične teme-zgodbe ...)
(Kako naj sam napišem dramsko igro?)
Vaša
.jpg)
