Otroci in hvaležnost

V zadnjem zapisu sem omenila, da nisem največji pristaš komercialnih praznikov (noč čarovnic, valentinovo …). Posebej mi ni všeč dejstvo, da je na svetu veliko praznikov in dni posvečenih veliko bolj pomembnim in srčnim stvarem kot pa zgoraj omenjeni prazniki. Na žalost se pozablja vsebina, bohoti pa se prodaja v trgovinah.

Zato današnji zapis namenjam drugačni temi. Temi, ki si po globokem razmisleku, upam reči  v šoli ne preveč posvečamo oz. izogibamo. Mogoče zaradi njenega verskega prizvoka, ki pa ga mi ne bomo sploh omenjali.

Hvala in prosim sta besedici, ki vedno bolj izginjata iz vsakdana. Vse postaja samoumevno in težko se je zahvaliti za stvari, ki so nam jih seveda »moramo« imeti.

Sama beseda hvaležnost ni tako enostavna za razločit otroku, ampak s kakšno možgansko nevihto (pogovorom o sami besedi in temi, v skupini otrok) bi najverjetneje skupaj sestavili razlago.

Biti hvaležen, zahvaliti se za vse kar imamo. Zahvaliti se staršem, za njihov trud, zahvaliti se sošolcem, ker nam pomagajo, zahvaliti se čistilki, ker vsak dan počisti šoli, zahvaliti se babici in dedku, ker nas pazita ko staršev ni doma … zahvaliti se naravi, za lepe sončne dni in dež, ki napaja zemljo …

In v času, ko mimo naših domov potujejo ljudje, ki nimajo toplega doma in čiste obleke, je zahvala za vse kar imamo še kako potrebna.

(Če kdo želi pogovor in temo razširiti, je tu krasen trenutek, da se pogovorite in pripravite dejavnosti na temo prostovoljstva, dobrodelnosti …).

Spodaj nekaj idej in dejavnosti, ki jih lahko uporabite za pogovor o hvaležnosti.

»Lucky me« ali »Hvala za«

Z učenci lahko iz odpadnega papirja izrežemo poljuben motiv (Štiriperesna deteljica je motiv razširjen ob prazniku Sv. Patrika v ZDA, v našem primeru bi lahko izrezali veliko srce, drevesni list, dlan …) in nanj napišemo vse stvari, za katere bi se radi zahvalili. Mogoče izrežemo več manjših motivov – enega za starše, enega za stare starše, za prijatelja, za druge delavce šole – in vsakemu napišemo zahvalo.

http://www.blessthismessplease.com/2012/03/kaley-lucky-me-lesson-on-gratitude.html

»Drevo hvaležnosti«

Ob začetni dejavnosti (možganska nevihta) lahko skupaj s skupino sestavimo drevo hvaležnosti. Vsak otrok napiše listek za koga ali kaj je hvaležen. Učiteljica lahko napiše na listke imena otrok (kot znak hvaležnosti za vse otroke v razredu).

http://www.tipsfromatypicalmomblog.com/2013/11/tree-of-thanks-activity-for.html

»Jutranji krog«

V tednu, ki ga boste posvetili hvaležnosti, lahko med jutranjim krogom ali pozdravom, namenite dve besedi tudi temi, čemu bi se ta dan zahvalili (kot razred ali posamezniki).

»Lov za zahvalo«

Dejavnost, ki jo lahko izvedete med razredno uro ali v času podaljšanega bivanja (v razredu ali na igrišču). Učence razdelite v skupine (2-4). Vsaka skupina prejme delovni list (spodaj), barvice oz. svinčnik in samolepilne lističe (Post-it). Njihova naloga je, da v najkrajšem možnem času skupaj najdejo odgovore na vse točke in jih narišejo na samolepilne lističe ter prilepijo na delovni list. Skupine na koncu preberejo in predstavijo njihov »ulov«.

Vaša

Bralni bloki II

Predlogo za drugi komplet bralnih blokov najdete TU!

Ta komplet bralnih blokov je sestavljen iz kratkih slikopisov.
Namenjen je predvsem utrjevanju različnih oblik besed (skloni ...).

Zgolj samo branje kratkih povedi, lahko s časom postane avtomatizirano. Slikopisi pa prisilijo k razmišljanju, logičnemu postavljanju in oblikovanju besed s smislom. 

Na zgornji povezavi najdete tudi ostale predloge. Med njimi tudi prvi komplet bralnih blokov, ki so natančneje opisani TU!

Uspešno delo.
Vaša

Razmišljamo o svojih dejanjih in čustvih

Pred časom sem si ogledala risani film »Vrvež v moji glavi«. Na enostaven in zabaven način, so se dotaknili zanimive in hkrati težke teme.

Čustva nezavedno vplivajo na naša dejanja, predvsem pri otrocih. Malokdo, tudi kot odrasel, se zaveda in razmisli, zakaj določene stvari naredi oz. zakaj se obnaša na določen način.

Že nekaj časa nazaj sem si kupila čudovito knjigo – Čustvena inteligenca otrok. Knjiga je namenjena tako staršem kot učiteljem. Na enostaven način (s praktičnimi primeri ter socialnimi igrami) nas vodi od zavedanja čustev, obvladovanja čustev, čustvene samostojnosti, čustvenih-socialnih veščin do veščin za čustveno blaginjo.

Prelistajte jo. Super ideja za letni razredni projekt (tudi v podaljšanem bivanju).

Na to temo, sem oblikovala delovni list. Primeren predvsem za tiste »krizne« trenutke – ob neprimernem vedenju v razredu ali v prostem času.

Učencu, po »kriznem« trenutku, ponudimo možnost, da sam razmisli kaj je naredil narobe, kako se je pri tem počutil, kaj ga je gnalo k temu dejanju in kakšen bi bil boljši način reševanja njegovih težav.

Upam, da vam bo tale zapis v pomoč.

Delovni list »… razmišlja o svojem dejanju« lahko dobite na spodnji povezavi. Na voljo so vam tudi plakati iz zapisa "Naj ti bo v pomoč".

KLIKNI TU!

Vaša

Naj ti bo v pomoč

Prazniki so preč in spet moramo zavihati rokave.

Jaz že nekaj časa spremljam in iščem razne ideje o plakatih. Takšnih, ki so vzgojni (pravila obnašanja, razredna pravila, bonton …) ali poučni (branje, slovnica …). Sedaj ko je bilo več časa, sem pripravila nekaj osnutkov. 

Nekaj je takšnih z razrednimi pravili nekaj pa takšnih, ki so učencem v pomoč pri branju ali pisanju. 

Črki B in D povzročata radi težave. Takšen plakat ob ali na tabli je lahko v pomoč mnogim učencem.

Ločila so del našega vsakdana. Takšni plakati so lahko učencem v opomin, na kakšen način preberemo določeno ločilo. 

Naslednji štirje plakati pa so iz vzgojnega sklopa. Vsaka učiteljica v svojem razredu postavi določena pravila. Ta pravila so dobrodošla predvsem v konfliktnih razredih. Učence učimo kako se obnašajo do nas, do prijateljev in kako je prav da rešujejo konflikte. 

 

Upam, da vam bodo plakati v pomoč in idejo.

Vaša

Otroci na oder!

Dobrih štirinajst dni nazaj sem se udeležila seminarju »Odrska umetnost za ranljive skupine«. Čudovit dvodnevni seminar, na katerem sem spoznala in doživela veliko novega.

Zakaj vam šele sedaj omenjam ta seminar je pa predvsem naključje oz. niti ne. Pred nami je namreč čas, priprav na razne božično-novoletne predstave in nastope. Tako v vrtcih kot v šolah se že zbira material, išče se ideje in javljajo se režiserji, vodje, nastopajoči …

In kaj se išče? Išče se stare že stokrat zapete skladbe, stare že poznane igre, pesmi in besedila. Vse že slišano, vse že poznano – varno! – in za nobenega ne preveč naporno. Učenci se bodo stvari naučili na pamet, svoje bodo verjetno dokaj solidno opravili, starši bodo ponosni, učiteljice se bodo oddahnile in ravnatelj bo vzneseno vsem voščil prelepe praznike.

In kdo se bo kaj iz česa naučil? Učenci?

Učenci se bodo navadili pesmico na pamet zrecitirat pred nekaj sto gledalci. Ne bodo točno vedeli kaj so govorili, še manj pa kakšen je bil namen.

Stvar bi dobila drugo vrednost, če bi učencem dali možnosti in čas, da svoje ideje, svoja mnenja, svoja čustva dajo na plan. Da bi jih odprli vrata domišljije, jim ponudili roko da prikažejo svoj svet in jim dali možnost, da nas oni česa naučijo.

Zakaj bi recitirali že znane pesmi o zimi in praznikih, če imamo v razredu najmanj 25 pesnikov, ki lahko napišejo čudovite pesmi o tem kako oni vidijo zimo, praznike …

V razredu imamo plesalce, igralce, umetnike … ki samo čakajo da jim damo možnost, da pokažejo svoje talente.

(Kam to pelje? Zakaj vse to?)

Na seminarju, katerega glaven naslov je bil »Ustvarjalni procesi v sistemu vzgoje in izobraževanja ter socialnem varstvu«, so poudarili ravno te – ustvarjalne procese in domišljijo v interakciji z odrom.

Spoznali smo "pripravo" skupine, njeno povezovanje in ustvarjanje skupnosti, ki kasneje sestavi samo odrsko uprizoritev.

Kasneje pa smo dramatizacijo povezali z reševanjem konfliktov in spopadanjem z našimi problemi.

Sama sem odkrila, da igre tipa »igra vlog«, lahko preidejo v pravo dramsko igro. Dramska igra, ki na realen način prikaže naše življenje, ni samo igra, je učenje. Dramatizacija je lahko učinkovit način učenja o nas, o družbi, o drugih.

Zakaj bi potem v šoli dramatizirali samo namišljene zgodbe, pravljice, … Zakaj ne vključit socialnega učenja? Učenja reševanja konfliktov? 

Učence bi tako opremili z orodji, ki bi jih v življenju nujno potrebujejo. In če bi na oder postavili dramsko igro o nesprejemanju tujcev, drugačnosti, izključevanju (katerega vedenje se največkrat učenci naučijo doma) bi se iz tega veliko naučili tudi naši gledalci (starši).

Zakaj torej še vedno igramo Rdečo kapico? A ne bi raje igrali igre o mali Erzi, katera je doma vsak večer pretepena in v šoli osamljena? Srečen konec imata na koncu vendar obe.

Če koga srbijo prsti. Pa bi imel idejo o krožku. Spodaj nekaj povezav. Mogoče pa pride komu prav. 

"Drama games for kids"

(Čudovita stran s socialnimi igrami, ki nas vodijo od oblikovanja skupine do same dramske igre.)

"Pioneer drama service"

(Zbirka dramaskih iger, za vse starosti, za vse dramske zasedbe (šolske, obšolske ...), na razične teme-zgodbe ...)

"Creative writing now"

(Kako naj sam napišem dramsko igro?)

Vaša